Od 1,5 do COLLI 6,66’ je projekt, ki je nastal v okviru rezidence Incontro d’arte med 28. 9. in 3. 11. 2020. Projekt je sestavljen iz dveh delov. Prvi del projekta z naslovom 1,5 je nastal v Izoli, kjer se je rezidenca začela, drugi del z naslovom COLLI 6,66’ pa v Boloniji, kjer se je zaključila rezidenca. Projekt se je organsko razvijal in spreminjal iz ene oblike v drugo in v svoji entiteti zaobjel duh časa.

Videoperformans Sončnica je nastal ob izolski obali pred kamero, brez občinstva: Iz naravnih materialov izolske obale sem ustvarila 1,5 metra dolgi palici kot orodji za sporazumevanje z okolico v času restrikcij in varnostnih ukrepov. Z gibanjem zgornega dela telesa, izvajanjem zvokov s palicama  sem ustvarila drugačen odnos telesa do okolja in na licu mesta označila varen in miren prostor. Z risanjem s palicami po dnevniškem časopisu sem zarisala ločnico med notranjim in zunanjim - se (samo)izolirala. 

Na mednarodni razstavi TRK ob zaključku prvega sklopa rezidence (9. 10. 2020, Galerija Salsaverde, Izola) sem videoperformansa Sončnica oživela in nastal je performans 1,5 . Pred občistvom sem nastopila veliko bolj napeta in zaskrbljena.  Harmoničnost giba, se v performansu spremeni v konflikt med telesom in ustvarjenimi orodji za sporazumevanje. Gibanje se tekom performansa prelevi v izbruh agresije. V okolici Parka slikarja Borisa Benčiča, kjer sem performirala, sem vzpostavila bojno polje. Nevede sem postala bojevnica, ki se bojuje z neznanim. Palici nista bili več videti kot del mojega telesa. Namesto orodji sem na prizorišče prinesla orožji. Borila sem se s sabo, z nevidnim ali samo s palicama. Razburkano morje se z zlomom palic umiri. Pok palic je v trenutku sprostilo napetosti v telesu, ki spusti palici in se umiri.

Energija ustvarjena ob udarcih palic ob tla, se je preko bolečin sprostila v odrešitev. Krvave dlani zaradi sile trenja rok s palicama, sta čutno in simbolično postali dokaz cepljenja od omejitev in ovir izpostavljene v času pandemije. Porodil se je občutek žrtvovanja za voljo odrešitve, doseganje višjih ciljev in moči / zdravja, ki je temelj Rimo-katoliške dogme.

Ob prihodu v Bolonijo in spoznavanju skrivnosti mesta sem ustvarila COLLI 6,66’. Raziskovanje novih načinov sporazumevanja, doživljanje občutkov (samo)izolacije in osamljenosti ter spoznavanje bolečine in občutka žrtvovanja v delu 1,5 sem z novim okoljem lahko povezala z zgodbo o romarjih, ki so po kolenih hodili do Santuario della Madonna di San Luca.

Svetišče se nahaja na hribu Colle della Guardia, približno 300 metrov jugozahodno od zgodovinskega središča mesto Bolonje. Svetišče je zgodovinjsko pomemben romarski kraj, ki hrani ikono Device z otrokom h kateri romarji romajo v zahvalo in priprošnjo. S povečanim številom romarjev in za njihovo zaščito pred dežjem se je od leta 1655 do 1793 pričela gradnja obokane poti Portico di San Luca, ki iz centra mesta vodi vse do svetišča. 3.796 km dolg portik sestavlja 666 arkad in 15 kapelic. Po mnenju nekaterih portik zaradi prisotnega hudičevega števila (Razodetje 13, 18), simbolizira kačo - hudiča, ki se uspenja do vznožja svetišča in opozarja na tradicionalno ikonografijo poraženega in zdrobljenega hudiča s strani Device (Geneza 3, 15).

Orodji za sporazumevanje sem v delu COLLI 6,66’ spremenili v telesne podaljške. Palici iz performansa 1,5 sem pritrdila na telo. Na roki, nogi in glavo sem pritrdila palice, ki so ob enem podaljševale moj doseg in ovirale moje gibanje. S telesnimi podaljški nisem mogla več stati in uporabljati svoje ude kot ponavadi. Moje telo je bilo v trenutku omejeno ali celo “pohabljeno”. Nastala podoba “pohabljenega” telesa se je zaradi svoje partikularnosti zbližala religiozni podobi trpinčenega telesa romarja.

Performans COLLI 6,66’ je prikazoval pot odrešenja. Namesto obvezne maske sem svoj obraz z balaklavo. Ta podoba je spominjala na verska spokorovanja, kjer so verniki za voljo pokore pokrivali svoje obraze v znak ponižnosti in krivde. Oblečena v črno in s podaljški na telesu in glavi kot dva rogova, sem ustvarila animalistično podobo ali celo podobo hudiča, ki se s težavo uspenja do Matere. Performans se je končal na sredini poti. Po skoraj štirih urah sem se ustavila, odstranila palice iz svojih udov in odšla.

Trajanje performansa je bilo odvisno od moje telesne zmogljivosti in želje po vztrajanju ob določenem telesnem stanju. Takšno stanje je privedlo do izkustva nečesa zamrlega, ki v sodobnem času obstaja bolj kot pregovor med mladimi, ki pravi: “če diplomiram, grem po kolenih do svetišča”. Oživljena trpinčene podobe romarja je mimoidoče presenečala in odpirala možnosti interakcije.

Na zaključni razstavi Walk through Identity (1. 11. 2020, Arco Iris R, Bolonija) sem svoje delo predstavila s site specifyc instalacijo, kjer sem po prostoru postavila predmete povezani s performansom COLLI 6,66' in video mojega “romanja”. Na otvoritvi sem  izvedla performans 1,5 #rosso in s tem je bil projekt Od 1,5 do COLLI 6,66’ zaključen.

Sembra una rappresentazione di Cristo. / Videti je kot upodobitev Kristusa.

Ha chiesto una grazia (per sé o per qualcuno a cui tiene) o l'ha ricevuta. / Prosila je za milost (zase ali za nekoga, ki ji je mar) ali pa jo je prejela.

Lei è unica è qualcosa di celestiale. Rappresenta la sofferenza umana. / Je edinstvena, nekaj nebeškega. Predstavlja človeško trpljenje.

Questo è'teatro e potrebbe essere un'attrice. / To je gledališče in lahko bi bila igralka.

Mi inchino a lei. / Priklonim se ji.

Forse è'una martire. / Mogoče je mučenica.

E'una penitenza (o una scommessa). / To je pokora (ali stava).

Ma va su coi trampoli? Mi auguro che sia per la scola. / Toda ali gre gor na hoduljah? Upam, da je za šolo.

E'un viaggio spirituale. Se e'cosi e'una grande. / To je duhovno potovanje. Če je tako, je velika.

Manco se amassi qualcuno. / Niti če bi imela koga rada.

Giacomo o performansu COLLI 6,66':

... somehow they felt close to your physical pain and mental determination! A great conquest I think.

Giampaolo o video performansu Sončnica:

When you made your performance in that place in Izola, alone with only a video camera and nothing ... That was exactly the artistic moment ... A pure artistic moment that didn't became dirty from something external, like I don't know, galleries, collectors, museums and all people that are in the industry of art.