Širno obzorje mesa, celjenja ran

Govoriti o bolečini, zlasti fizični bolečini, pomeni zanašati se na jezikovne približke. Lahko jo opisujemo, si pri tem pomagamo z evfemizmi in drugimi jezikovnimi figurami, a zdi se, da je nikdar ne moremo povedati, posredovati. Ali, kot je dejala Elaine Scarry v danes kultni knjigi The Body in Pain – The Making and Unmaking of the World, »fizična bolečina – za razliko od kateregakoli drugega stanja zavesti – nima referenčne vsebine. Ni od nečesa ali za karkoli. Prav zato, ker ne prevzema nobenega predmeta, se bolj kot katerikoli drug pojav upira objektivizaciji v jeziku.« Prav to, umetniško raziskovanje zgodovinskih in aktualnih problemov bolečine, telesnega – in še posebej spolnega – nasilja ter rabe jezika v artikulaciji bolečine, je bila v zadnjih letih osrednja avtorska tema Tatiane Kocmur.

Prizadetosti telesa naj sledi njegovo celjenje. Toda kako naj bolečina izgine, kako naj se jo zdravi, ko pa vemo, da nima oblike, ko torej ne omogoča nikakršnega oprijema? Še več, kam lahko razboleli subjekt nadaljuje, potem ko se je z bolečino spopadel? Proces zdravljenja se sproži, ko je žrtev sposobna sprejeti predrugačeno podobo lastnega telesa in subjektivnosti in ko zmore o njej spregovoriti, pojasni umetnica. Ta proces se prične, nadaljuje avtorica, ko se bolečina spremeni v objektivizirano stanje. Polagoma prične odpadati, odhajati, nastaja čistina, na kateri se lahko namesto nasilja naseli ljubezen do tega novega, predrugačenega telesa. Zato je po delu The Following Body, v katerem je avtorica prikazala napor soočanja z nasilnim vdorom v telo in življenje subjekta, delo Meso nadaljevanje sage o bolečini in izhod iz nje.

Razbolelo telo se obrne k svoji zacelitvi, ozdravitvi, k vase usmerjeni ljubezni, ki jo repetitivno proslavlja. Ponavljivost se kot kvaliteta za doseganje sprememb v delu naslanja pojma »koreomanije«, fenomena domnevne epidemije spontanega giba celih skupnosti, ki so iz nenada do onemoglosti plesale za zmanjšanje raven stresa in s tem lahko pozabile na persistentnost revščine. Zaslutiti je zdravilni aspekt, ko napor odraža notranjo bolečino, jo artikulira in v končni fazi vsaj za trenutek deluje odrešilno. Spomnimo, da so tudi performativne umetnice drugega vala feminizma, torej obdobja poznih šestedestih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, so že vedele in tako teoretsko kot na umetniški način argumentirale, da bolečina, ki jo sproži nasilno dejanje na telesu, ni in ne sme biti svoja končna točka. Bolečino so vsadile v performativne rituale, da bi prikazale družbene antagonizme, družbeno nehumanost in politično izkoriščanje telesa.

Napor telesa se usmeri v ples globokih dihov - v mesto izraznosti, kjer telo in mišljenje nista ločeni postavki, temveč sta, kot je dejal že Maurice Merleau-Ponty, eno meso. To meso, to Meso, predstavlja obzorje vzajemne skrbi med posameznicami, ki intimno in spontano oblikujejo podporno skupnost, zavetje, prostora miru in regeneracije. Ranljivost postane moč, s katero tkemo novo tkivo – živo podobo mesa, ki nasilju odvzame besedo in jo poda telesu, ki se ljubi, ki se celi.

Zasnova: Tatiana Kocmur
Soavtorice in izvajalke: Ivana Kocmur, Tatiana Kocmur, Eva Mulej Vrabič, Liza Šimenc
Glasovi: Ivana Kocmur, Tatiana Kocmur, Eva Mulej Vrabič, Liza Šimenc
Zvok: Eva Mulej Vrabič
Video in montaža: Tatiana Kocmur
Maske: Jaka Grm
Pripomočki: Gašper Čekada, Jaka Grm, Ivana Kocmur
Objekt: Daniel Leber

Besedilo: Tatiana Kocmur
Oblikovanje: Tatiana Kocmur
Producent: Žiga Predan