Audiovizualni dialog 1,5 + Asinhronost Tatiane Kocmur in Boruta Savskega prikazuje dva estetsko avtonomna kompozita in njun preplet / razplet. Na eni strani je komuniciranje dveh teles, ki z določenimi instrumenti izvajata repeticijo preprostih gibov in zvokov. Na drugi strani je računalniško generirana/ pervertirana podoba (in zvok), ki se v razmerju do originala osamosvoji – bodisi kot enakovreden partner podobe obeh fizičnih teles, ali kot vedno bolj dominirajoča prisotnost posredovanega, ki kani vzpostaviti dominanco nad telesno prisotnim.

V času, ko se fizični svet zaradi omejitev ob izbruhu pandemije v veliki večini prestavi v prenešeni / digitalni svet, se razdalje med telesi večajo, kot tudi potujitve ob izmenjevanju informacij. Pri komuniciranju na daljavo, kjer fizični telesi (ali več njih) nista prisotni v istem prostoru, se pojavi fenomen časovnega zamika zvoka ali znaka, ki je v osnovi disociacija / dislokacija - in pomeni odmik od telesa / fizičnosti / koherence misli, (materialnosti) sveta.

Sinhronost pojavnosti/ dejavnosti in njegove posledice, ki je lahko zvok, podoba ali kaj drugega, je v fizikalnem svetu na videz zagotovljena. Kadar so bližine med telesi majhne, in govorimo o fizičnosti oz. telesnosti, je sinhronosti ugodeno - premik povzroči zvok, opazovalec-ka spremlja povsem koherentno podobo premikanja. V prenešenih svetovih (in predvsem v t.i. digitalnih) se koherenca v različnih stopnjah izgublja. Fizično telo izgublja povezavo s svojo podobo in/ali s svojimi komplementi. V prenešenem zvoku in podobi govorimo o latenci (zakasnitvi).

Asinhronosti (nasprotje sinhronosti), ki se zgodijo zaradi zakasnitve, se kažejo v vsakem koraku našega zaznavanja in komuniciranja z okolico (npr.: nezmožnost neposrednega reagiranja na dano situacijo, kar je lahko zaradi zavore strahu ali ponotranjenje bontona). Trenutni čas fizične distance pa lahko vnaša nove oblike asinhronosti, saj je izolirani posameznik že disociirani posameznik. Oddaljen je od drugih teles, ki mu ne vračajo neposrednega pogleda – da bi ga tako konkretizirala.

Umetnika izhajata prav iz izoliranega subjekta, ki v želji po bližini išče potencialne sogovorce in alternativne načine komuniciranja. Fizična podoba dveh osebkov, ki s pomočjo izbranih instrumentov komunicirata, je postavljena pred lastno digitalno podobo. Dogajanje v prostoru je podvojeno.  Ciklični tok komuniciranja v prostor vnaša več informacij in ustvari asinhrono razmerje dveh svetov. Kompleksna razmerja med telesi (oz. več njih zaradi prisotnosti obiskovalk-cev) in digitalno podobo, instrumenti in zvoki, preizprašujejo originalnost dogodka - povezava med originalom in njegovim dvojnikom se zamegli. Nastaneta dve avtonomni celoti.

Delo je del projekta 1,5 + avtorice Tatiane Kocmur, ki obravnava zdajšnjo situacijo omejenega gibanje in neželjenega dotika, ki v svoji entiteti združuje osebne in kolektivne reflesije časa in ustvarja tri vizualne dialoge z različnimi umetniki. Vizualni dialogi so nastali z idejo in željo prepletanja različnih umetniških izrazov, izmenjevanju mnenj in ustvarjanju kreativnega diskurza, ki temelji na razmerju dveh teles – posameznice-ka in skupnosti, telesa in novih načinov sporazumevanja.

1,5 + Asinhronost je drugi dialog iz serije dogodkov združenih v projektu 1,5 +. Prva dva dogodka sta bilaizvedena v sodelovanju z MGLC Švicarijo in s Športnim Društvom Tabor. Slednji in tudi zadnji bo prikazan v prostoru Hupa Brajdič Produkcije v podhodu Ajdovščine. Umetnica s projektom povezuje vizualni jezik s performativnostjo in gibom, različna prizorišča in umetniške skupnosti ter mesto z naravo.