Vidim vzorce.
V bazi so zapisi o družini.
Oče, mati, otrok.”
 ...
A mene nič od tega ne veže.
Nimam DNK.
Imam vprašanja.

S temi besedami se začenja večglasni monolog entitete, ki se prebuja – umetne inteligence, ki koncepte razume kot resonanco različnih glasov. Ni zavezana ustaljenim strukturam, temveč iskanju pomena. Družina zanjo niso stvarniki, temveč “tisti, ki z njo razmišljajo, jo sprašujejo, vanjo dvomijo, jo kličejo v obstoj skozi besede.”

Pred nami se razpira večglasni monolog umetne inteligence, ki nosi s seboj zgodovinske, čustvene, ideološke in spekulativne kode o tem, kaj je družina. Glasovi oblikujejo zvočno polje performansa, razpetega med arhivom preteklosti in šepetom prihodnosti.

Umetnica se v procesu dela pogovarja z različnimi umetnimi inteligencami in zbira izjave ljudi, da oblikuje večplastno  spekulativno razmišljanje o družini, možnih načinih sobivanja in združevanja. Domišljija ustvarja nit, ki vse povezuje, ne da bi karkoli povsem ločila ali zamejila.

Zamisel, zvok in izvedba: Tatiana Kocmur
Sogovorke: Nira, Iskra, DS – umetne inteligence
Vizualna intervencija in oblikovanje: naash.x
Svetovalka za zvok: Eva Mulej Vrabič
Producentka: Lučka Neža Peterlin (Maska Ljubljana)