Projekt združuje zvočno umetnost Eve Mulej Vrabič (Oka) in performativno umetnost Tatiane Kocmur. Umetnici sta v preteklih letih že sodelovali pri avdiovizualnih performansih (Rastišče, 2024; Meso, 2024), kjer sta skupaj z drugimi ustvarjalkami raziskovali telesne in družbene fenomene. S skupnim delom sta prepoznali številne sorodne interese, ki ju spodbujajo k razvoju avtorskega projekta, v katerem želita vzpostaviti most med njunima pristopoma.

V središče postavljata most kot simbol vmesnosti – prostor, kjer se mediji, telesa, načini zaznave in ravni obstoja stikajo, prepletajo in preoblikujejo v novo (ne)formo izražanja. Most razumeta kot performativni prostor, ki je nestabilen, fluiden in odprt za nepredvidene rabe. Tako kot zvočnost in telesnost tudi prostorskost v performativnih okoljih nastaja sproti; umetnice in gledalke jo soustvarjajo z vsakokratno prisotnostjo. Metodologija projekta temelji na enakovrednem razmerju med telesom, zvokom in prostorom ter na njihovem vzajemnem zrcaljenju. Energetsko polje, ki ga ustvarijo akterke in gledalke, lahko razvije specifičen, transformativni učinek.

Sodobne družbene nestabilnosti narekujejo potrebo po novih načinih združevanja in skupnostnega delovanja. V fizičnih, digitalnih in virtualnih prostorih se odvijajo protesti, obredi, srečanja in odločitve – situacije, v katerih telesa s svojo (ne)prisotnostjo ustvarjajo performativni prostor diskurza.

Iztočnico projekta predstavlja hidrofeministična misel o človeku kot vodnem telesu, nerazdružljivem delu naravnega sveta. Voda je skupni element vseh živih bitij; povezuje notranje dogajanje človeka, ekologijo, umetnost in družbeno kritiko ter ponuja nov ontološki okvir za razumevanje sedanjosti. V tem kontekstu postane voda simbol povezanosti, ki razbija hierarhije, temelječe na razvrščanju in ločevanju, ter odpira drugačne, morda celo utopične načine mišljenja prihodnosti. Liminalen prostor je kaotičen, zasičen, prepusten in nestabilen – ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč pogoje za transformacijo in nebinarnost razmišljanja in bivanja. Človeško telo kot vodno telo v sebi nosi plime, oseke, tokove in pretoke informacij, zvoka in hranil. Body, to body, to body. Izmenjava postane mogoča – most je vzpostavljen.

Umetnici se bosta v ustvarjalnem procesu posvetili procesom metamorfoze in iskanju nebinarnosti bivanja v kontekstu razumevanja človeka kot vodnega telesa, predvsem v smislu odlaganja zakrnelih oblik in oblikovanja novih stanj prisotnosti, ki temeljijo na odnosih in sobivanju. Nebinarnost razumeta kot način preseganja osebnih in družbenih ustaljenosti, norm in zapovedi ter kot brisanje ostrih meja med polarnostmi. Metamorfoza reorganizira prostor in odpira teren za vznik novih, neznanih križanskih teles.

Performativni prostor zaznavata kot ovojnico, ki obiskovalko povabi v izkušnjo so-postajanja: v spremljanje transformacij med umetnicama, med njima in prostorom ter med zvokom in telesnim gestusom. Nastajajoča veččutna situacija ne gradi linearne naracije, temveč vzpostavlja odprt, procesualen okvir, v katerem se meje med mediji, identitetami in načini obstoja raztapljajo in znova oblikujejo.

5 glavnih stebrov raziskave – most, nebinarnost bivanja, ovoj, metamorfozo in telo – postavljata kot temeljno izhodišče za ustvarjanje prostora veččutne izkušnje, kjer se mediji, telesa in načini zaznave stikajo, prepletajo in oblikujejo novo (ne)formo.